Pogovor o uprizoritvi Gospa Bovary

Gospa Bovary, večna persona svetovne književnosti, je v priredbi Nebojše Pop-Tasića tista gospa Bovary, ki tako v času svojega nastanka kot danes ostaja gospa Bovary, Emma, ki zaradi svojega neizsanjanega hrepenenja tragično konča svojo usodo podeželske žene, matere in ljubice. Je iskreno in sočutno povedana zgodba o majhnosti, brezupnem hrepenenju, neumnosti, ozkosrčnosti, krutosti, komični tragičnosti …
 

Festivalske gledališke predstave je treba ne samo videti, ampak o njih tudi govoriti; priložnost za to se ponuja vsak dan v Vetrinjskem dvoru! 

Priredba Flaubertovega romana Madame Bovary odrsko zanimivo strne obsežno delo v spraševanje o svetu, v katerem živimo in ki je pohabil ne samo Emmino, temveč skoraj vsako človeško dušo, postavil pregrade med človeka in ključna vprašanja njegovega bivanja ter ga tako porinil v stanje duhovne impotence. V agoniji brezciljnega iskanja hlastamo po materialnih, hipnih užitkih in upamo, da bomo vsaj za trenutek pozabili na banalnost svojega življenja in zapolnili notranjo praznino. Flaubert sam je rekel: "Zanikam, da je Emma Bovary pošastna kreacija moje izrojene domišljije. Mogoče je pošast, vendar nisem jaz tisti, ki jo je ustvaril. Naš svet, vaš svet in moj svet jo je ustvaril. Tam zunaj je več tisoč Emm Bovary, katerih življenje je bilo moja inspiracija."

Arna Hadžialjević jo zastavi kot krhko, pa vendar tudi pretkano zakonsko ženo, vidimo njeno neutolažljivo hrepenevstvo, vidimo, kje in kako se pripravljajo njene ture in avanture - med sanjarjenjem o Odrešeniku v samostanu in potem branjem o vitezih na konjih; med dolgočasnim Charlesovim naštevanjem ognojkov in prisadov, ki so ga spremljali čez dan, in urejanjem financ. /…/ Režiserka Julija Roschina ob avtorjevi dramaturški podpori postavlja uprizoritev na še dodatno skrčen mali oder, scenografijo in historično zvesto kostumografijo podpisuje Vasilija Fišer; velik del odra zapolnjujejo tribune, na stisnjenem preostanku pa ob stalni navzočnosti vseh, ki vmes tudi malo komentirajo, nemo in z gestami, nasmehci in podobnim, vstopajo in izstopajo iz vlog, so v medprostoru in igrajo na inštrumente, tudi improvizirane, avtor glasbe je Branko Rozman.

Matej Bogataj, Delo, 5. maj 2015