Pogovor o uprizoritvi Antigona

Režiser Eduard Miler
Prevajalec Kajetan Gantar
Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Jelena Proković
Skladatelj Damir Avdić
Glasbeni opremljevalec Eduard Miler
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak
Oblikovalec videa Atej Tutta
Lektor Jože Faganel
Asistentka kostumografke Neli Štrukelj

Igrajo
Antigona Nina Ivanišin
Kreon Jurij Zrnec
Ismena Iva Babić
Hajmon Nik Škrlec
Tejrezias Saša Pavček
Stražar Vanja Plut
Zbor Damir Avdić

Antigona je poleg Kralja Ojdipa najpomembnejša med sedmimi ohranjenimi Sofoklesovimi tragedijami, zmeraj znova in v vsakem zgodovinskem trenutku drugače vredna uprizarjanja. Tako rekoč večno jo delajo njeni dramski liki z naslovnim na čelu, klasična zgradba, vprašanja, ki jih postavlja, in odgovori, ki jih daje sama, še bolj pa tisti, ki jih poišče vsakokratna dramaturško-režijska postavitev: razmerje med napisanimi in nenapisanimi zakoni, obseg človekovih (tudi mrličevih) temeljnih pravic, moč argumenta in argument moči …

Antigona kot upornica demonstrira svojo osebno voljo nad državnim ukazom. Popolnoma se zaveda, kaj pomeni njeno dejanje in kaj tvega z njim. Je spodbuda za njeno dejanje res pravica mrtvega brata do pokopa? Če gre Antigoni samo za to, da opravi obred za umrlim bratom, da bo lahko šla njegova duša onkraj, zakaj pripravi pokop dvakrat? Dejstvo, da opravi obred dvakrat, odpira druge možne interpretacije.