Prebujanje duha

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave "Prebujanje duha", ki jo bo otvoril dr. Erih Tetičkovič, častni občan Maribora ter Igor Bezget na kitari. 
Ustvarjalec Zlati Prah je o razstavi zapisal: 

"Veliki formati slik so v dimenzijah in v vsebini. Dimenzije so relativno velike, glede na prostor galerije: 2metra višine in 1.5 metra širine. Ti formati bodo središče razstave, na razstavi bodo kot kontrast temu tudi zelo majhni formati, to so slike velike 10 cm in podobno. S tem na nek način pokažem, da so lahko tudi v tej galeriji razstavljene slike večjih dimenzij, kljub omejitvam, ki jih ima prostor. Velikost teh slik pa je predvsem v vsebini. Slike so začele nastajati približno leta 2003. V vsem tem času so se dograjevale, imele so čas za razmislek, potrpežljivo so čakale, da pride njihov čas za zorenje in za predstavitev javnosti. Med temi velikimi formati je tudi poseben ciklus slik, ki so se zgodile, tako imenujem obliko nastajanja slik, na morju, na Pagu, v močnem soncu, s potapljanjem v slani vodi, spet sušenjem na soncu, na tleh, na pesku, mivki, zemlji, na neravni podlagi, nenapete na podokvir, z dodanimi kolaži, z odtisi rok in nog sina, ki se je igral ob obali…vse skupaj je podobno otroško odrasli igri barv, svetlobe in toplote. Svetloba je tukaj korespondenca modrosti, toplota je korespondenca ljubezni. Opisal sem le materialne okoliščine nastajanja slik, v naslovu besedila pa je poudarek na mislih, ki so vpletene v sliko. Tukaj je slika le senca duha, ki je glavni tvorec slike ali vseh slik. Duh, ki veje skozi vse slike je tisti, ki me vodi, saj v abstraktnih slikah nimamo vodnika v predmetnosti, ki nas obdaja in je pogosto vprašanje, ki se pojavlja pri nepredmetnem slikarstvu: KAJ SI PA NASLIKAL? Vse je kompozicija osnovnih likovnih elementov, barve, črte, svetlobe, pik, neprestano iskanje ravnotežja, ki je odsev ravnotežja v človeku, ki drži v roki čopič ali orodje, s katerim nanaša barvo na platno. Ravnotežje bi bilo toliko bolj enostavno, če bi bilo prisotno malo likovnih elementov. Včasih dobim primerjavo z žonglerjem, ki mora obvladovati žogice, ki jih vrti v zraku in mora paziti, da mu katera med podajanje, z dvema rokama ne pade iz rok, medtem ko jih izmenično meče v zrak. Več kot je teh žogic, težje je obvladovanje vseh elementov, ki so prisotni v sliki. Druga prispodoba je vrvohodec, ki mora neprestano vzdrževati ravnotežje na tanki vrvi tudi s pomočjo dolge palice, medtem ko je vrvohodec daleč nad tlemi v zraku. Na drugi strani je postalo v nekaj več kot sto letih od svojega začetka abstraktno slikarstvo tudi neke vrste klasika. Po drugi svetovni vojni je v likovni umetnosti začelo prevladovati polje prostorske postavitve, konceptualne umetnosti, kasneje tudi video in podobne vrste vizualne umetnosti. Moje stališče je, da je izrazno sredstvo drugotnega pomena, bistvena je vsebina in način, kako to izrazimo. Povedano drugače: kakšen duh veje skozi likovno delo. Ob natančnem opazovanju likovnega prostora pri nas in v tujini opažam, da je najpogosteje vse le podobno praznemu, napihnjenemu balonu, ki na videz daje občutek visokoleteče umetniške stvaritve, ki je preprostemu človeku, ki nima včasih niti osnovne likovne izobrazbe in ni seznanjen z likovno umetnostjo novega časa, vse kot rečemo ŠPANSKA VAS. Posledica tega je, da stoji takšen človek pred navidezno umetnino kot predmetu, ki ga ne razume, nima lepote, ki bi nahranila dušo opazovalca in nima vsebine ali zgodbe, ki bi poučevala gledalca o višjem namenu človekovega bivanja na tem majhnem planetu. Zgodba mojih slik je ta, da pripovedujem s črto in barvo na ploskvi, to je na platnu ali papirju neke vrste Visoko pesem. Subtilno in kot tih veter pripovedujem opazovalcu pesem o življenju, ki ima visoke cilje, so duhovno poglobljeni v raziskovanje človeka v najglobljih notranjih prostorih srca, kamor ne prodira sončna svetloba in sveti osrednje sonce vsega stvarstva dan in noč. Moje slike kličejo po tišini, ki jo je treba ustvariti, če želimo slišati tiho govorico vsake barvne ploskve, vsake črte in tudi praznine, ki je polna novih spoznanj o popolnosti, ki naj bi jo dosegel vsak izmed nas. Skozi svoje napake naj bi postali močni in s tem vodniki za vse, ki še iščejo in tavajo v temi. Vsebina, ki jo slike pripovedujejo je na nek način skrita, na prvi pogled je ni, tenkočuten opazovalec jo bo instinktivno prepoznal in se ob sliki ustavil, poslušal, opazoval negibno premikanje v ploskvi in počasi dojemal vse večjo globino svetlobe, ki bo počasi, kot vzhaja sonce, prodrla iz slike. Definicija umetniškega dela je danes preveč široko zastavljana, pogosto je mnenje, da je umetnost kar vse, kar nas obdaja , ne glede na to ali je delo Stvarnika ali je delo človeških rok, kot rečemo. Zagovarjam bolj klasično definicijo umetnine, ki govori o tem, da nas mora umetnina prevzeti, na nek način nas mora ustaviti in nam služi kot poživljajoča hrana, ki okrepi dušo in telo. Umetnina mora biti neprestano zanimiva in nas mora vedno znova navdihovati, nam znova in znova pripoveduje nove resnice o življenju, ki ima smisel. Povedano z drugimi besedami, ne sme nas dolgočasiti, naj ne bi postala le dekoracija ali okrasek na steni le za to, da stena ni prazna. Slika naj ne bo le del pohištva, ki zapolni prostor. Slika naj bo neizčrpna, potem se približa pojmu , ki si zasluži ime umetnina. To je zbirka visokih misli, ki očem nevidno bivajo v sliki. Dolgo časa sem se ukvarja z mislijo, kako naj duhovno prelijem v sliko. Beseda ima drugačno izrazno moč, počasi prodira v naš notranji svet, slika je hitra in nas nagovori v trenutku, morda bi ob tem kdo pomislil, da je zato površna. Kadar nima te bogate notranje vsebine je res lahko površna, drugače povedano, avtor slike mora imeti to v sebi, da lahko daje svetlobo in toploti vsaki sliki, ki lahko nastaja tudi več let. Le tako lahko ima vsaka črta in vsaka barvna ploskev velik in globok notranji pomen. Danes vse nastaja hitro, človek se je naučil hitro razvijati svoje misli, s tem hitro nastaja vse, kar si človek zamisli. Hitro nastajajo hiše, stanovanja, pohištvo, hrana, vse, kar nastaja pod rokami človeka ali robota, ki je tudi delo človeka, vse nastaja hitro in prav zato hitro izginja izpred naših oči. Kar hitro nastaja, nima notranje trdnosti in je zato bolj minljivo. Tudi če pogled usmerimo v človeške odnose, lahko zaznamo to minljivost in kratek rok trajanja že skoraj vsega, kar nas obdaja. Umetniške instalacije slonijo pogosto na ideji, ki je hitro nastala in pogosto takšna instalacija preneha obstajati že takrat, ko zapusti galerijske prostore. V času starega Egipta so ljudje razmišljali počasi, načrte za piramide so sestavljali počasi in skrbno načrtovali temelje za te mogočne stavbe, ki že tisočletja navdihujejo ljudi in postavljajo več vprašanj, kot pravilnih odgovorov. Prav zato, ker so nastajale počasi, imajo tako dolgo življenjsko dobo in bodo med nami še nekaj tisočletij. Kasneje so se ljudje naučili razmišljati hitreje, zato so izdelki človeka postali vedno bolj minljivi s krajšim rokom trajanja. Kolikor nam je znano, je Mona Lisa nastajala 5 let in je že približno 500 let med nami, ogleduje si jo vsako leto tisoče in tisoče ljudi. Leonardo da Vinci je umetnik, ki ga pozna ves svet in ga priznava kot pravega umetnika. Nekatere moje slike na tej razstavi so nastajale približno 17 let, počasi bodo polnoletne. Tudi mene zanima, kakšno vlogo bodo odigrale v prostoru te galerije, kako bodo nagovorile obiskovalce, kakšen vtis bodo pustile na gledalce, ljubitelje umetnosti. Ob dogodkih zadnjih dveh mesecev je marsikdo dobil občutek, kot da je svet na katerem živimo le malo bolj počasi vrti, naglico je zamenjalo mirovanje, zaprtost med domače stene po vsem svetu je imela učinek na vse nas. Nekaj nam je bilo odvzeto in nekaj dano. Morda je kdo našel čas tudi za pogovor s samim seboj ali za pogovor z likovnim delom, ki visi na steni. Vsekakor bo čas, da se lahko pogovorimo s slikami velikih in malih formatov s te razstave, ne glede na format, pa se iz slik lahko zasliši misli, ki vas ponesejo visoko, ali globoko v notranjost srca.

Na razstavo sem povabil tudi svoje odrasle učence, postali so že moji prijatelji, nekateri me spremljajo že več let. Od mene se učijo tehničnega znanja risanja in slikanja, prav tako pa tudi poglobljenega razmišljanja o umetnosti in o življenju. Quo vadis Domine - to je ime skupine, ki me spremlja, pomeni pa latinsko: Kam greš, Gospod.  Če si to vprašanje zares postavimo in si vzamemo čas, da pride do nas tudi odgovor skozi srce, smo lahko priča novemu sončnemu vzhodu v naši notranjosti, ob tej svetlobi, bodo zasijale tudi slike na tej razstavi v povsem novi luči. Kam greš, Gospod-Quo vadis Domine, ali lahko Gospod sploh kam gre, če je za mnoge ljudi danes nič ali le popačena in izkrivljena podoba, ki so jo vsilili ljudem koristoljubni ljudje, ki sami nimajo tega, kar hočejo predstaviti drugim. Ali je mogoče, da Tisti, ki je vsepovsod prisoten lahko sploh kam gre? Ali je Vsemogočnemu tudi nekaj nemogoče? Če naj bo človek svoboden, pomeni tudi to, da ne sme tudi Vsemogočni posegati v nedotakljivo svobodo človeka, ker bi s tem prenehal obstajati kot človek in bi postal le še stroj, ki nima več svobodne volje. Tudi to je nekaj visokih misli, ji jih nosijo slike z razstave. Do kam sega svoboda človeka? Kje se konča svoboda umetnika in tistega, ki opazuje slike. Vprašanje je aktualno tudi zato, ker nam je bila delno odvzeta svoboda gibanja v teh preteklih dneh skoraj po vsem svetu. Svobodo pa lahko najdemo znotraj sebe, tudi v neizčrpni vsebini slik, ki so postavljene na ogled po mnogih letih nastajanja. Veliki formati tudi meni niso ves čas dostopni za ogled, predvsem zaradi svoje velikosti so večino časa zakriti in čakajo, da pride čas, ko na njih posveti sončna svetloba ali svetloba luči. Naloga teh slik je, da nagovorijo duha v človeku, da se začne prebujati. Kadar smo v prostoru, kjer so ljudje, ki nimajo prebujenega duha je to podobno, kot če smo v prostoru, kjer vsi ljudje spijo ali kot da smo v prostoru, kjer so le roboti, samo mehansko delujoče gmote materije. Skoraj ni razlike, kot če bili v prostoru sami, brez ljudi. Kadar so v prostoru ljudje, ki so že začeli prebujati svojega duha, imamo družbo, ki ne spi. Dobro jutro in dober dan v pravem pomenu besede, vabljeni na ogled slik ob prebujanju duha, ki je v svojem bistvu življenje."