NESKONČNO / BESKONAČNO

Vabimo vas na predstavitev pesniških zbirk avtorjev Ljubice Ribić in Milana Novaka.

Hotenjski, morebitni, merljivi in nemerljivi, vidni in nevidni prostor opisujejo izrazi neskončnega odkrivanja zgodbe Neskončno. Zbirka je razdeljena v štiri celote: Barve, Koraki, Šepet tišine in Dotik globin. Jasno se čuti senzibilnost lirske junakinje, njena izrazita čustvenost in ekstatično predajanje trenutku. " Poezija v zbirki Neskončno živi kot upanje, kot arteficialen in artističen način srečevanja in soočanja lirske junakinje z nočno moro izobčene resničnosti, poleg tega je predstavljena kot z ničemer zamenljiva oblika humaniziranja te iste resničnosti. Ekloga poeziji kulminira s posvetilom Tinu Ujeviću, avtorju, ki je, tako z verzi kot z načinom življenja, svetu poslal globoka sporočila," nadaljuje prof. dr. sc. Krešimir Bagić.

Ljubica Ribić je rojena v Varaždinu. Od prvih trenutkov spoznanja išče svoj izraz v poeziji, slikarstvu. Kot večni popotnik najde radost v slapovih čustev, ki jih ujame s trenutkom navdiha. Je predsednica Društva za širjenje kulture RITEM MISLI in soorganizator veliko kulturnih dogodkov v Varaždinu in Mariboru. Članica Matice Hrvatske in Varaždinskog književnog društva. Njena poezija je uvrščena v mnogih mednarodnih zbirkah poezije in je večkrat nagrajevana. Svojo poezijo predstavlja v mnogih nastopih po vsej regiji.

GLOBINA STRAHU / DUBINA STRAHA

59 pesmi, v katerih je obravnavano pretirano razumsko odločevanje, potlačitev notranjih čustvenih sporočil. 59 pesmi, ki govorijo o nedostopnosti, o zaprtosti v iluzije nadvlade, ki vlada v družbi. 59 pesmi, v katerih na koncu kljub vsemu vznikne vera v spremembe, v moč človečnosti, v sočutje. Pred nami je nova pesniška zbirka Milana Novaka z naslovom Globina strahu, s katerim avtor – tako se zdi na prvi pogled – najavlja pesniško grozljivko. Avtor na nek način meče vabo sodobnemu bralcu, ki je, v kontekstu negotovega časa, zdaj zaradi politične nestabilnosti, zdaj zaradi maščevanja sil narave za slabo ravnanje s planetom, globoko v skrbeh. Branje v gosto mrežo sestavljenega pesniškega tkiva bo pokazala, da je globina strahu v tej zbirki bolj povezana z moralno motnjo človeka, z njegovo nemočjo ustvariti svetlobo, ki je simbol Dobrega. Novakove pesmi, v neoekspresionistični maniri, so izrinjenost ali krik duše, zgrožene nad pripravljenostjo človeka početi zlo, ali ga zgolj le ravnodušno opazovati.

Milan Novak (Maribor, 1965) je človek plesa, poezije in risbe. V svoje življenje diplomiranega inženirja elektrotehnike vpleta razposajenost plesnih improvizacij, neoprijemljivost poezije in sanjavost risb. V delih Milana Novaka najdemo poglobljena razmišljanja o bivanju, povezanosti z naravo in tistim nekaj, kar omogoča videti svet okoli sebe drugačen in predvsem zelo majhen, glede na razsežnosti duhovnega sveta. Objavlja v priznanih literarnih revijah v Sloveniji, v več zbornikih širom regije, spletnih revijah. Je soorganizator pesniških srečanj v Varaždinu/Hrvaška, IMPULS – poezija u kafiću. Njegova dela so prevedena v hrvaški, makedonski, angleški, nemški in romunski jezik. Od leta 2014 živi v Varaždinu na Hrvaškem.