Maja Šivec: Brezdomec v karanteni

Za marsikoga je jesen najljubši letni čas. Otroci tekajo po gozdu in nabirajo kostanje. Mladi zrejo v pisane krošnje in dihajo obljubo čarobnih barv. Starejšim so všeč tudi gole veje in s hvaležnostjo gledajo mrtvo listje pod svojimi nogami, ki še hodijo skozi čas ... Ampak za ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, je prihajajoči novembrski mraz najhujši sovražnik. Z razstavo fotografij Brezdomec v karanteni Maja Šivec opozarja na brezdomstvo, ki ga doživlja vse več ljudi tudi pri nas v Sloveniji, še posebej v času epidemije zaradi koronavirusa. Serija izbranih fotografij je subjektivna umetniška obdelava te občutljive tematike in pomemben prispevek k razumevanju ljudi brez strehe nad glavo. Seveda ni prva, ki osvetljuje zgodbe posameznikov z bridkimi življenjskimi usodami, ob katerih se stisne srce in vzbudi usmiljenje. Marsikdo brezdomce obsoja, naj se že spravijo delat, a ob tem niti ne pomisli, da si lakote, izgube človeškega dostojanstva in spanja pod milim nebom v vseh vremenskih neprilikah niso izbrali sami, ampak so jih v to pahnile težke, predvsem pa krute osebne okoliščine.

O problematiki brezdomstva je bilo narejenih več raziskovalnih nalog, v Mariboru je bila razstavljena bogata zbirka karikatur Aljane Primožič Fridauer, dokumentarne fotografije s tematiko brezdomstva so bile že objavljane v različnih časopisih in revijah. In tudi razstavljene. Na razstavi Lahko se zgodi tudi tebi med obema bregovoma Drave (Stari most, 2016) je svojo zgodbo predstavilo deset ljudi, ki so zdrsnili na socialno dno, pri razstavi Lahko se zgodi tudi pridnim rokam pa gre za sklop v fotografski objektiv zajetih zgodb posameznikov, ki so pred desetletji o brezdomcih mislili le, da se kaj podobnega njim ne more zgoditi. V tem kontekstu je treba ozavestiti dejstvo, da kultura oblikuje mnoge segmente družbenega življenja tudi v času epidemije, zato se delovanje na vseh teh področjih ne sme ustaviti, le najti mora primerno obliko za svojo navzočnost. Razstava umetniških fotografij Maje Šivec v mariborskem Vitrinjskem dvoru je postavljena za rešetke pred tri okna, posamezni gledalec se mora še bolj potruditi za vživetje vanje.

Mnogo prebivalcev večjih mest se je že vsaj enkrat srečalo iz oči v oči z brezdomci, saj jih je težko zgrešiti v osrčju mesta. Natančno število brezdomcev v Sloveniji ni znano, se pa ocene gibljejo med 3.000 in 6.700 osebami brez strehe nad glavo (Statistični urad RS – Surs, 2018). V Mariboru naj bi bilo od 200 do 350 brezdomcev, a v zavetiščih je mest mnogo manj. In mnogi niti ne želijo v zavetišče. Vsako leto 10. oktobra, na svetovni dan brezdomcev, opredelimo definicijo brezdomstva, ki jih je sicer po navedbah Sursa več, pri čemer pa nobena ni napačna. Evropska klasifikacija brezdomstva loči štiri skupine brezdomcev: v prvo uvršča osebe brez strehe nad glavo, v drugo osebe brez stanovanja, v tretjo tiste, ki prebivajo v negotovem, in v četrto tiste, ki prebivajo v neprimernem bivališču. Prvi dve skupini predstavljata vidno (cestno), drugi dve skupini pa skrito brezdomstvo, ki pogosto vodi v vidno brezdomstvo. Vidno brezdomstvo na ulici se – kot kaže tudi ena izmed kompozicijsko uravnoteženih črno-belih fotografij Maje Šivec ­– očitno kaže tedaj, ko brezdomci s sklonjeno glavo hodijo mimo vabljivih izložb z napisi: Bi sočen sendvič? Morda nekaj sladkega? Slanega? Nekaj toplega na žlici? Brezupno, da zaboli srce.

Eden lepših dogodkov na svetovni dan brezdomcev je bil mariborski projekt, ko so na Starem mostu sklenili živo verigo, na kateri so si brezdomci in drugi občani podali roke v znak solidarnosti. In danes? Biti v času epidemije doma je dober napotek za vse, a brezdomci nimajo doma. Poleg tega so tudi zelo ranljiva skupina za ta virus. Covid-19. Gibanje po ulici, kot ga kažejo fotografije Maje Šivec, med postajo, pekarno in kdove še kje, je brezdomčeva vsakodnevna danost. Resnična, da zaboli srce.

Dom na prostem se skriva marsikje, na ulici, v parku, med dvema linijama parkiranih avtomobilov, pod streho podhoda, v kakšnem odprtem kletnem prostoru, veži. Mnogim s takim domovanjem poskušajo vodstva zavetišč pomagati do bolj primernega bivališča, a kar nekaj jih pomoč zavrača. Če si je še mogoče predstavljati, da na prostem nekateri ljudje živijo v prijaznejših letnih časih in morda še v milejši zimi, si je težko zamisliti, da so nekateri na prostem tudi v izjemno mrzlih nočeh. Resda so vsa leta tudi v mariborskih zavetiščih pripravljeni na takšne razmere, saj vedno v času mrzlih dni vrata v zavetišča puščajo dlje odprta, da se ljudje lahko pogrejejo, dobijo topla oblačila in hrano. Fotografija Maje Šivec z ozadjem Prodaja obutve kaže utrujenega brezdomca, ki ima na nogi obutev crocs (ceneno imitacijo, se razume!), kako na klopci spi pod vitrino s posnetkom obešenih toplih, visokih superg in objavo Prodam čevlje. Paradoksalno, da zaboli srce.

Že kar nekaj časa se vrstijo pozivi, naj zaradi hitrega širjenja virusa vsi ostanemo doma, če poti zunaj njega niso res nujne. Ob tem pa se le redkokdo vpraša, kaj je s tistimi, ki nimajo doma. Brezdomci so v teh časih zelo ranljiva skupina. Dnevni centri za brezdomce so zaprti, tudi jedilnice. Zavetišča delujejo po drugačnih pravilih, ne sprejemajo več novih ljudi, vse, ki imajo prostor v njih, pa prosijo, naj ne hodijo ven, da ne prinesejo virusa. Včasih so se brezdomci mrazu lažje umaknili kot danes. Čez dan so šli v trgovske centre, knjižnice – zdaj to ni mogoče, še posebej ponoči je težava, saj je večina blokov zaklenjenih in ni več dostopa do kleti, kjer so pred epidemijo še našli zatočišče. Upanje, da so vsi tisti brezdomci, ki ne živijo v zavetiščih, vsaj približno na toplem oziroma v nekem varnem zavetju, da torej v teh nočeh niso na prostem, razkrivajo fotografije Maje Šivec, je marsikdaj jalovo. Fotografija brezdomca, čez dan spečega na cesti pred grafitom "gotof je", ne ponuja upanja. Žalostno, da zaboli srce.

Za vse, ki na kavču zaradi izrednih epidemioloških razmer ob večerih ležijo, bi bilo prav, da začutijo platonistični klic, da je sleherna človeška duša tako zelo dragocena, da smo v tem življenju dolžni poskrbeti, da ji ponudimo najboljše – da iščemo lepoto, ki vodi k dobremu. In dobroto, ki vodi k lepemu. Da, pravzaprav je nekaj dragocenega, da lahko te fotografije Maje Šivec gledamo z empatijo. Da pogled na fotografirane brezdomce (tudi) v času karantene pomeni nemi dvogovor z njimi, da se gledalci zamislimo nad težo tako razčlovečenega bivanja sočloveka, brezdomca.

Tatjana Pregl Kobe