Lojze Adamlje: Zavestne sanje

Vljudno vas vabimo na odprtje razstave akademskega slikarja Lojzeta Adamljeta: zavestne sanje, ki bo v petek 17. 11. 2017 ob 17.00 uri v Vetrinjskem dvoru.

Razstava je del skupne kulturne manifestacije Dan kulturnih društev 2017 Zveze kulturnih društev Maribora in Ljubljane ter Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Maribor. Ob 18.00 uri bo tako v Unionski dvorani Maribor ljubljanski večer, ko bo med drugimi nastopil tudi zbor apezejevcev "Lipa zelenela je,..." ob 90 obletnici prvega koncerta ljubljanskega akademskega zbora, ki je bil v Goetzovi dvorani (današnja dvorana Union Maribor), 4. 7. 1927.

LOJZE ADAMLJE 
Lojze Adamlje sodi med predstavnike čistega nadrealizma, ki je v tej ali oni varijanti še zmeraj aktualna, čeravno izumirajoča umetniška usmeritev tudi na Slovenskem, spremljajoč ga skozi ves ustvarjalni opus, s prevladujočim upodabljanjem barvno realistično zasnovanih vedut, krajin in tihožitij, vključno z živalmi, ter avtoportretnih in portretnih, praviloma ženskih upodobitev, ki pa skoraj izključno nastopajo v nadstvarnih kompozicijah v vlogi femme fatale, podobno kot Dalijeva Gala. Slednja je bila samo ena in edina Dalijeva usodna predstavnica ženskega spola, med tem ko Adamlje upodablja celo plejado izzivalnih, pol stvarnih pol sanjskih ženskih likov, po eni strani s prevladujočim erotičnim nabojem, po drugi pa z zamišljenim, poduhovljenim izrazom. Ženski celopostavni ali doprsni liki, včasih celo v obliki nadnaravno velikih, skorajda božanskih glav, so brez dvoma najpogostejši protagonisti Adamljetovega nadrealističnega teatra, ki se odvija v scenografsko zasnovanih interierjih, vedutah in krajinah, kot na primer v delu Ženske letijo v nebo, kjer nastopajo v vlogi böcklinovsko razposajenih, golih vodnih Nimf (naslov neke druge slike), ki se spiralasto vrtinčijo med oblake, kot bi šlo za nekakšno kolektivno pogansko vnebovzetje celotnega ženskega rodu. Aluzij na gledališko igro je v Adamljetovih upodobitvah kar nekaj, še posebej to velja za maske, ki skrivajo pravo podobo igralca v nerazumljivem, okrutnem življenjskem teatru, pogosto prehajajočem v divji cirkus zamaskiranih klovnov in celo živali (Veseljaki). V takšnem smislu lahko naletimo tudi na umetnikov alter ego, nadnaravno povečan novozelandski kivi s človeškima nogama, imenovan Karibus, asociirajoč na podobno nestvarno bitje Loplop Maxa Ernsta, ki uvaja v likovno dogajanje osebno avtorjevo prisotnost, poleg redkih avtoportretnih upodobitev. Karibusa lahko smatramo tudi kot neke vrste gledališko preobleko (Moj kostim), simbolizirajoč transvestijo umetnikovega pogleda na stvarnost, kadar ustvarja svoje nadrealistične kompozicije, hkrati v smislu aristotelovske katarze, torej čiščenja duše skozi umetnost. 

Dejstvo, da je Lojze Adamlje izbral za svoj umetniški alter ego prav ptiča brez kril (polemika o Michelangelu brez rok), ni naključje, saj ima živali skoraj tako rad kot ženske, še posebej papige, bike in mačke (napr. netopirska mačka-ženska nad staro Ljubljano z gradom v ozadju), naslikane s poudarjeno osebnostjo, kot bi šlo za reinkarnirana človeška bitja v neka "nižja" bitja, vendar ne po lastnem izboru. Sicer pa, kdo normalen bi se želel reinkarnirati v opico z večvrednostnim kompleksom, ki samo sebe neskromno naziva homo sapiens -sapiens? Morda se tudi zato ponekod pojavljajo šahovnice, simboli večnega boja med svetlobo in temo (Šah mat), pa opustele trdnjave, kot porušeni čuvaji pred izginulimi sovražniki, odpirajoč freudovsko vprašanje, zakaj neki bi se dvakrat pametni ljudje hoteli mučiti in pobijati med seboj. Sicer pa lahko neredko naletimo tudi na njegov priljubljeni živo-neživi likovni objekt, budilko, ki sicer simbolizira minevanje časa, vendar nikoli ne spremeni oblike, kot na primer Dalijeva "tekoča" ura, pri čemer Adamlje velikega nadrealista počasti tudi s kakšnimi ekstremno podaljšanimi in stanjšanimi nogami živali. Budilko pogosto drži v ali na ostržkasto dolgem in ozkem kljunu tudi sam Karibus, kot da bi hotel prebuditi zaspano zavest čudnih bitij okoli sebe, ali zbuditi sam čas, naj se že enkrat zgane in pokaže kaj novega, boljšega. Kakorkoli že, Lojze Adamlje kot eden redkih sodobnih likovnikov na domači kulturni sceni intenzivno spodbuja možgansko peristaltiko opazovalcev k ponovnem razmišljanju o temeljnih eksistenčnih vprašanjih na enigmatičen, včasih humoren, tudi sarkastičen način, a zmeraj z globokim razumevanjem za stisko nesrečnega človeka, ki so ga naplahtali, da je krona stvarstva.

Mario Berdič, november 2017