KRATKE POVEDKE VOLČJIH NOČI

Mesec december je temačni čas, mrzlega vremena, kratkih dni in črnih noči. Ljudje so verjeli, da v tem času med njih pridejo žive sile smrti in teme, predniki in njih duhovi.

Prehod med nami in njimi je v tem času tanek, kar pomeni, da lahko vstopimo v stik z silami, se pred njimi branimo, jih spoštujemo in vabimo upanje, luč, da nam pokažejo dobre poti za naprej. Sile so del narave, katero častimo največkrat z njo samo. Ogenj, voda, zemlja, zrak.

Naši predniki so tako kurili kresove, gobe in zelišča, z njimi dimili hiše, polja, vodo in živino. Pekli so obredne kruhe, s katerimi so pravtako blagoslovili vse kar jim je bilo v življenju v pomoč. Ob tem so se posluževali različnih obredov, kjer so uporabčjali še druge pripomočke kamne, les, vosek, svinec, panj, prediva, vrvi, bob, žganje, orodja …

Čas v katerem so ljudje klicali sonce ali Svarožiča je bil med božičem in svetimi tremi kralji.  Takrat so tudi vladale Volčje noči, kot se še spomnijo. Volkovi so takrat zaradi mraza in lakote, divje napadali kmetovo živino. Naše nezavedno je temu dodalo še hudiče, babe, čarovnice, torke, velikane in tako so nastale strašljive zgodbe o volčjih nočeh.

Njenemu prihodu so prisluškovali osem dni pred in osem dni po Novem letu.

Kako izgleda divja jaga, lahko slišimo v posnetku.

Nič hudega pa, če slučajno srečate divjo jago, se rešite, če se vržete v desno kolovoznico ter držite roke in noge navzkriž.  Pa tudi sekira bo pomagala, če jo vržete v drevesni štor ter z njo vanj naredite križ. Pa na ves glas pojete koledniške pesmi, tudi pomagajo, so pravili nekoč.

◊ SloVesna, Vesna Gomboc