Ko zazvonijo zvonovi in zarožljajo verige …

SloVesna domačija

KDO JE PARKELJ ?

Parkelj imenujemo peklenščka, ki je del Miklavževega pohoda. Ime je prevzeto iz nemške soseščine, kjer je znan izraz "Bartl" (brada), ki naj bi označevala "bradača" oz. "tistega, ki ima bradico".

Predstava parklja izhaja iz srednjeveških predstav hudiča kot hibrida med človekom in kozo.

Na kateri lik iz slovenske bogate dediščine vas spominja na parklja in ima zelo podobno opravo?

Rogovi, živalske kože, kravji zvonovi, … Kurent.

KATERA SO DOMAČA IMENA ZA PARKLJA?

Domača imena za parkeljna so hudiček, vražiček, rogač, vrag s košem, vrag brez koša, parkln, parklin, porkln, šteglebic, zlodej, zloudi, špicparkeljn, odvisno iz katere pokrajine prihaja.  Iz nemške soseščine pa prihaja tudi krampus.

Kako so ga poimenovali pa v krajih pod Pohorjem?

Baje špicparkeljn.

KDO SO PREDNIKI PARKLJA? IZVOR PARKLJA?

Prvi zapis pojava parkljev se je pojavil v 11. stoletju, ko je cerkev kot prvo masko dovolila ravno uporabo maske hudiča. Vendar hudič in parkelj nista ista oseba ali maska. Parkelj ali po nemško Krampus pomeni namreč prav spremljevalca Miklavža in ne specifično hudiča oziroma Satana ali Luciferja.

Parkelj se po izročilu naslanja na staroslovanska verovanja in mitologijo. Po starem verovanju smo v času, ko se duhovi prednikov vračajo na zemljo in strašijo tiste, ki so jih pustili za sabo. Ljudje so verovali, da se jim bodo približali, če se bodo našemili in jim postali čimbolj podobni.

Mladi našemljeni fantje, nasledniki nekdanjih moških združb, so tako poosebljali ter odganjali zle duhove in prinašali blagoslov dobre letine.

Našemljene pošasti so starejše od sv. Miklavža. Tako si jih za svoje biriče ni izmislil sam, ampak jih je cerkev prevzela, spremenila v hudiča iz pekla, saj pohodov parkeljnov ni bilo moč iztrebiti.

Zamaskirani hudiči so zabeleženi šele v šestnajstem stoletju, čeprav so nekoliko prej, že v srednjeveških cerkvenih igrah nastopale sorodne maske s pošastno in živalsko podobo. Mitološke korenine naj bi segale do nordijskega boga podzemlja Hela.

Duhovi prednikov so prevzeli podobo krščanskega hudiča in do 17. stoletja izoblikovali ekipo svetega Miklavža in parkljev. Trdoživosti običaja nista prišla do živega niti svečeništvo, niti kasneje Adolf Hitler. Malike so postopoma zamenjali svetniki. Našemljenci so pred prihodom Miklavža prinašali zgolj blagoslov in srečo, svetnik pa je začel ljudem prinašati tudi materialne dobrine.

Grozljivo spremstvo se je iz duhov rajnih spremenilo v podobo samega hudiča, spremljevalce dobrosrčnega Miklavža in kaznovalce porednih otrok. Pokristjanjeni nađemljenci, ki bi naj predstavljali hudobce iz pekla, so se šemili, kakor jih je predstavljala srednjeveška likovna umetnost.

Skupinski obiski Miklavža in parkljev pa so, kot rečeno, zabeleženi v devetnajstem stoletju; hišni prag so lahko parklji kot simbol zlih duhov prestopili le z Miklavževim dovoljenjem.

  

MASKA in PODOBA PARKLJA

Naši parkeljni se ne oddaljuje od starodavnega izročila. Zvesti so svoji preteklosti in izročilu – kosmati, rogati, rožljati, strašljivi.  Odvisno od kraja, so se njihova naličja razlikovala. Narejena so bila iz kožuhovine, ponekod iz vreče, kučme. Imela so odprtino z očmi. Nanju so pritrdili živalske rogove, smrekove storže, tudi rogove narejene iz blaga, polnjene s papirjem. Osamljeno pokrivalo je bil navaden klobuk z rogovi. Pa tudi črna nogavica čez obraz ni bila slaba. Redka so bila iz lepenke.

Kožuh je bil seveda črn, iz živalske kože, ponavadi ovčje. Imel je  rep, najbrž živalski.

Ponekod imajo tudi ježevko. V Halozah.

Obvezni dle opreme so kravji zvonci in verige.

Parkelj Ima tudi grbo, pogosteje nosi na hrbtu koš, v katerem sta dve palici z otroškim škornjem. Da bi zbujal vtis, da so v košu otroci.. 

 

Koga ima raje parkelj? Otroke ali ….?

Podobno kot kurent, ženske.

Strah, ki bi ga naj vlival otrokom, je bil skorajda manj pomemben, kakor znašanje nad dekleti, ki jih je polovil, lisal s sajami, povaljal po snegu ali namočil v koritu. Izmazali se niso niti mladi fantje. Tudi švrkali so s šibami, a otrok se ni dotaknil noben.

Baje.

ZAKAJ HODIJO PARKLJI ZA MIKLAVŽI?

Slovenska ljudska pravljica

Miklavž se je odpravil obiskat revnega dečka, ki je bil bolan in tudi lačen. Miklavž si je naložil vrečo jabolk zanj in ker je zunaj zelo močno snežilo je vzel konja in si opasal meč namesto da bi vzel palico. Medtem ko sta s konjem dirjala skozi temno noč, se je le ta v hipu ustavil. Ker je Miklavž v roki držal vrečo, ni mogel pogledat, kaj je razlog. Tako je vzel meč in z njim zamahnil proti črni pošasti. Nekaj je zacvililo in nato je konj zdirjal dalje. Deček je bil zelo vesel darila in Miklavža, ki ga je tolažil ob postelji. Tedaj je nenadoma nekdo začel javkati: "Miklavž, krempelj nazaj!". Bil je parkelj, ki je iskal svoj krempelj, katerega je našel dobri mož v svoji nožnici. Ko ga je vrnil parkeljnu, se mu je ta zahvalil in mu rekel da se sedaj lahko vrne nazaj k nemarnim, Miklavž pa k dobrim, bolnim, ubogim in pridnim. Od takrat naprej torej za Miklavžem hodijo parkeljni.

ZAKAJ JABOLKE IN ZLATE ŠIBE ?

Ena od legend o sv. Miklavžu pravi, da naj bi trem revnim sestram brez dote ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata in jih tako rešil "sramotne usode"; od tod naj bi tudi izvirala šega, Jabolke simbolično predstavljajo tri kepe zlata, zlata palica pa bojda ponazarja "čarodejni pripomoček", ki naj bi posredoval posebno življenjsko moč in je zato niti porednežem niso smeli odreči.

Ali ste vedeli, da jabolka simbolično predstavljajo kepe zlata ?

Miklavž je baje rešil sramotne usode, tri hčere siromašnega moža, ki jim je ponoči skozi okno podal tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto.  Tri kepe zlata simbolično predstavljajo darove, jabolka, ki so jih prejeli nekoč otroci ob tej šegi. Otroci še dandanes zvečer nastavijo posode, nogavice ali napišejo pismo želja dobremu možu in zjutraj jih pričakajo kakšne dobrote.

Tri jabolka, najdemo tudi na podobah sv. Mklavža.

V času med obema svetovnima vojnama se je zlasti po večjih mestih Miklavža polastila velika trgovska reklama. Takrat so se pojavile Miklavževe razglednice, na katerih je bil le-ta upodobljen v škofovski opravi s škofovsko mitro in palico. Velikokrat ga spremlja parkelj ali Krampus, mitološko bitje, ki kaznuje poredne otroke. Motiv na sprednji strani razglednice pa večkrat popestrijo tipična Miklavževa darila: suho sadje, jabolka, rožiči, orehi in medenjaki, včasih tudi šiba.

---

ALI STE VEDELI?

Prvotno so del šege praznovali v srednjeveških samostanskih šolah za god nedolžnih otrok, 28. decembra, na tepežnico kar je spadalo v šolarski in dijaški praznik. Mladi so izvolili škofa, ki je na ta dan imel vso oblast. Ta praznik so kasneje prenesli na god sv. Nikolaja, 6 decembra. Ta lik se je od 13. stoletja dalje polagoma spojil z likom sv. Nikolaja. Maskirani sv. Nikolaj je postal dobortnik in sodnik. Iz samostanskih šol se je šega razširila na stolniške, župnijske šole ter kasneje na deželo. Dobrotni sv. Millavž je maskiran škof, ki deli opremljeljive darove.

Prvo poročilo na Slovenskem sega v leto 1939. Opisuje šego kot jo poznamo danes. A vendar miklavževanja v nekaterih delih Slovenije dolgo niso poznali.

 

◊ SloVesna, Vesna Gomboc