Izpovedna moč črte in barve

Vabljeni na razstavo risb in slik skupine Quo vadis Domine (mentor Zlati Prah). Razstavljajo: Bine Čare, Milen Pečar, Marjan Novak, Jasmina Padar, Suzana Zorko, Janez Kreševič, Nada Tomažič, Bojana Senekovič Šauperl. 

O svojem delu in ustvarjanju so zapisali: 

"Najtežje je začeti. Pisati besedilo ali se pridružiti skupini, ki je ne poznaš. Ko začnemo slikati ali risati, se moramo zavedati, da je treba začeti tam, kjer smo nazadnje končali, tudi če je od takrat preteklo že trideset ali več let. Običajno je zadnja postaja risanja in slikanja osnovna ali srednja šola, kjer se ustvarjalnost konča – zato se je treba s tega nivoja znanja in spretnosti podati na novo pot kreativnosti, če nekdo medtem ni bil dejaven sam ali v kakšni skupini. 
Človek je bitje, ki je tako zunanje, kot notranje. Podatke sprejemamo in jih tudi oddajamo, kot reka se skozi nas pretakajo raznovrstne informacije. Sprejemanje je skozi vse vrste čutnega zaznavanja v današnjem času mogočno in vsak se mora sam naučiti hoditi po poteh, ki nam omogočajo prave in čiste vplive na našo dušo in telo, v čim večji meri se poskušamo izogniti vsem slabim vplivom, ki preveč pretresajo naše bitje in nas vlečejo navzdol. Pot navzgor pomeni tudi to, da najdemo način vizualnega izražanja, ki nam omogoča, da lahko te vtise tudi izrazimo iz sebe. Ko začnemo, so te vrste izražanja včasih bolj ali manj spretne in nespretne, zato je potrebna potrpežljivost, vztrajnost in dobra volja, da gremo ob strokovni pomoči mentorja naprej, da se ne ustavljamo ob večjih ali manjših neuspehih, ki so prav tako del poti do cilja.  
Kdo smo, kam gremo in od kod prihajamo, so vprašanja, ki si jih prej ali slej zastavi vsak razmišljujoči človek. Paul Gauguin me je ponovno spomnil na te pomenljive besede z naslovom svojega svetovno znanega ciklusa slik, ki so nastajale na Tahitiju, kjer so barve bolj intenzivne tudi zaradi močnega sonca in neokrnjene narave. Ko sem razmišljal o imenu skupine, v kateri nastajajo izjemno zanimiva dela, me je vodila misel, da je ena človekovih glavnih nalog spoznavanje samega sebe. Z risbami in slikami, ki nastajajo ob ponedeljkih že nekaj let, se spoznavamo, prepoznavamo in odkrivamo vedno nove in čudovite globine duše. 
Slikanje in risanje ima tudi terapevtski učinek. Resno delo na sebi se izraža tudi skozi vedno bolj prečiščen likovni odtis človekove duše. Pri prepoznavanju vsega kar je nečisto je dobrodejna pomoč mentorja, da se izkristalizira  način slikanja in risanja. Podobno kot iz mošta nastane vino in se nečistosti v obliki trdih delcev in usedlin odstranijo, je treba iz načina izražanja odstraniti določene slabe navade in privzgojiti nove, dobre navade in načine ustvarjanja. Velik poudarek pri našem delu je torej na samem načinu slikanja in risanja. V motivih in pri vsebini smo zelo raznoliki, spoznavamo različne teme, jih obravnavamo tako individualno, kar pomeni, da vsak dela po motivu, ki ga najbolj pritegne izmed predlaganih vsebin. Pri določenih nalogah izberemo skupno temo in pri tem opazujemo raznolikost posameznikovega izraza.
Umetnost v pravem pomenu besede se vrti okrog ravnotežja, ki ga je treba vedno znova vzpostavljati in ohranjati. Ravnotežje je zahtevna naloga že takrat, ko imamo opravka samo z dvema elementoma na tehtnici, če želimo poiskati natančno skladnost in ravnovesje. Pri barvnem ravnovesju imamo množico barv in matematično – razumsko preračunavanje nam lahko povzroči prevelike likovne probleme, zato je treba uporabiti intuicijo-notranji občutek duše in ga izostriti do vedno večje mere. Danes je to še nekoliko težje, ker je človek še bolj pozunanjen z neprestanimi izzivi okolja, ki mamljivo vabijo vsa zunanja čutila, da so neprestano dejavno. Če želimo izostriti notranja čutila duše, je treba zapreti pot zunanjemu hrupu ali občasno zapreti oči, ušesa in ostala čutila za vse zunanje vplive, da lahko zaslišimo najbolj prefinjene zvoke človekove duše. Šele v tej tišini se rodijo najbolj harmonični toni barv in oblik. Ob delu v skupini imamo običajno instrumentalno glasbo, ki blagodejno vpliva na nas in nam pomaga ustvariti zvočno kuliso, znotraj katere se lahko vsak poglobi v notranji svet iz katerega zajema vtise.  
Moč skupine je nekaj, kar lahko vsak posameznik izkusi, saj deluje kot reka, ki ponese ustvarjalca v delovnem vzdušju naprej, da ustvari eno ali več del v enem popoldnevu. Poseben izziv je tudi dokončati delo doma, ki je začelo nastajati v skupini. Ob skupnih pogovorih na koncu ali ob analizi, kot pravimo zaključnemu delu slikanja, strnemo misli, ko opazujemo nastala dela. Posebno pomemben del je opazovanje napak, ki se pojavljajo na posamezni sliki ali risbi. Pri tem si nekateri naredijo tudi zapiske ali si zapomnijo določene izjave ob delih, ki pomagajo posamezniku, da so nova dela boljša in z manj napakami. Navada je železna srajca, kot pravi ljudski pregovor in spreminjanje že ustaljenega načina slikanja ali risanja je zahtevno in dolgotrajno delo.  Veliko vztrajnosti in potrpežljivosti je potrebno, da očistimo načine dela pri vsakem avtorju posebej. 
Način, s katerim mentor usmerja delo posameznika v skupini je v glavnem individualen, sledi predvsem proučevanju značaja človeka in vodenje v skladu s karakterjem določene osebe. V glavnem lahko razdelimo ljudi na tiste, ki jih zanimajo podrobnosti, ki so usmerjeni k detajlu in druge, ki imajo v sebi nagnjenje k posploševanju ali kot rečemo so usmerjeni k abstrahiranju vidnega in čutno zaznavnega sveta, težijo k temu, da podobo, ki nastaja oklestijo vsega odvečnega in nepomembnega. Skupno nam je iskanje vsega dobrega in lepega znotraj umetnosti. O slikah in risbah se želimo tudi pogovarjati, si izmenjevati mnenja, dobiti potrdila o tem, da je nekaj dobro ali tudi slabo. Ne bojimo se kritike, saj nam je dobrodošla in nujna, pomaga nam pri iskanju napak, ki jih odpravljamo in se na ta način bližamo vedno večji popolnosti.
Naše delo nima klasične tečajne oblike, kar pomeni, da se nam nekdo priključi kadarkoli in ga mentor vodi individualno, sprva v glavnem skozi kultiviranje črte pri risbi in kmalu tudi v obvladovanju barve pri slikanju. Začeti je težko, že izraziti željo, da bi radi ustvarjali je nekomu velika ovira, ki jo premaguje tudi več let, da pride do uresničenja. Dobrodejno in prijetno vzdušje, ki ga ustvarjamo v skupini Quo vadis Domine je blagodejno za dušo in telo. Pomaga nam tudi, da odkrivamo otroka v sebi tudi v načinu pristnega in neposrednega likovnega izražanja. Nekateri so se nam pridružili prav v letu 2015, v jesenskem času septembra. Poletje 2015 je bilo v znamenju slikarske razstave v Vetrinjskem dvoru, Zlati Prah na stenah galerije je nekatere prepričal s toploto in  svetlobo, ki je takrat izžarevala iz razstavljenih slik. Z ljubeznijo do prave in čiste umetnosti ustvarjamo naprej in se želimo predstaviti javnosti v Mariboru in okolici v Vetrinjskem dvoru na samem začetku leta 2020. Vljudno vas vabimo na otvoritev in kasneje na ogled razstave, saj bodo na ogled dela, ki si jih je vredno ogledati ne le enkrat, temveč znova in znova, saj v sebi odkrivajo veliko več, kot se zdi nekomu na prvi pogled. Takšen srčen pristop manjka včasih tudi profesionalnim izvajalcem umetnosti na vseh področjih, zato je umetnost za mnoge danes precej siromašna in izmaličena, manjka ji prave podlage in dobre usmeritve. Izjava, da je umetnost VSE kar se kaže kot umetnost, je mnoge zmedla in celo odvrnila od zanimanja za raziskovanje umetnosti. Naj bo ta razstava potrdilo in tudi dokaz, da je mogoče umetnost tudi danes doživljati in raziskovati v čisti primarni obliki, odprite oči kot otroci, ki se znajo čuditi in veseliti ob majhnih stvareh, ki so v resnici zelo velike, ko si jih dovolimo spoznati. Vljudno vabljeni, vsi, vseh starosti in vseh barv, saj je popolnost ravno v čim večji raznolikosti, drugače bi bil svet preveč pust, dolgočasen in enoličen. Odprimo oči, prebudimo se v  svet barv in oblik, kot jih vidi skupina Quo vadis Domine. "

Razstava je na ogled do 30.1.2020.