Gledališče, ples in performans po COVID-19: Med trenutno pogubo in priložnostmi za prihodnost

Avtorja dr. Tomaž Krpič in mag. Alja Lobnik

Udeleženci dr. Bojana Kunst (DE), dr. Bryce Lease (UK), Ophelia Huang (CN), dr. Laura Gemini, Giovanni Boccia, Stefano Brilli, Francesca Giuliana (IT), dr. Ivan Medenica (RS), Renida Baltrusaitytë (LT), dr. Maja Šorli (SI), Pia Brezavšček (SI), Rok Vevar (SI), Jasmina Založnik (SI)

Za gledališče, ples in performans kot enkratne umetniške forme je značilen poseben uprizoritveni element – fizična prisotnost človeškega telesa tako na odru kot v parterju. Te značilnosti ni odrinila na stran ali izbrisala niti vpeljava tehnologije v poznem 19. in celotnem 20. stoletju. Prav nasprotno, kajti šele na ozadju novih medijev lahko sedaj v celoti cenimo tesno razmerje med gledališčem in njegovim občinstvom. Toda neobhodnost sinhrone prisotnosti igralcev, plesalcev, performerjev in gledalcev v času in prostoru, temelječem na kvarnem človeškem telesu, je ob nedavnem izbruhu epidemije razkrila občutljivost in krhkost gledališke umetnosti. Uprizoritveno telo je bilo kot potencialni prenašalec koronavirusa začasno suspendirano, a tokrat ne le lokalno, ampak tudi globalno. Gledališki svet se je tako dobesedno zaustavil.

Ni (bilo) prvič, da so (bila) gledališča zaprta zaradi izbruha pandemije. Tej relaciji lahko sledimo daleč v zgodovino. Od Williama Shakespeara do Antonina Artauda so številni gledališki učenjaki, kritiki in ustvarjalci snovali drame, vizije, koncepte in teorije, s katerimi so naslavljali posledice nalezljivosti v gledališču in gledališča samega, ne da bi pri tem dali dokončni odgovor. Simpozij tako združuje raziskovalce in kritike iz gledališkega sveta z namenom osvetlitve novih načinov razumevanja mnogoštevilnih posledic COVID-19 na gledališče, ples in performans. Zaradi novega zdravstvenega režima, ki sprevrača temelje gledališke produkcije, so umetniki sedaj prisiljeni v mukotrpno odkrivanje novih estetskih praks, s katerimi bi gledališču povrnili nedavno izgubljeno uprizoritveno moč in s tem povzročili njegov zagon. Mnogi umetniki se prav tako soočajo s surovo socialno negotovostjo zaradi pomanjkanja profesionalnega dela. Ali bo vpliv družbe in pa predvsem (kulturne) politike na ta ključni proces revitalizacije gledališča odobravajoč ali pa bo na žalost brezbrižen, je še nejasno in vredno nadaljnje presoje. A kot je ob neki priložnosti dejal Bertolt Brecht, novi časi obudijo nove gledališke forme, na kar lahko entuziastično računamo, le da to zahteva tudi nove koncepte, teorije in novo kulturno politiko na področju gledališča.