FEMININOLOGIJA 2018

Razstavni projekt "Ženska" (preimenovan v "Femininologija" 2015) se je začel leta 2014 v organizaciji Hrvaškega združenja likovnih umetnikov in likovnih kritikov, ki realizira projekte, utemeljene na bogati kulturno – umetniški zapuščini, odpirajoč sodelovanje s številnimi institucijami in združenji skozi organizacijo kulturno - umetniških programov, tudi zunaj Hrvaške.
 

Na ta način postane leta 2016 "Femininologija" mednarodni projekt, v katerem se hrvaškim umetnicam pridružujejo tudi makedonske. Hrvaški ženski umetniški četvorki, ki jo predstavljajo Nikolina Ivezić, Zvjezdana Jembrih, Marcela Munger in Mia Maraković so se pridružile še tri zanimive slovenske umetniške osebnosti, ki so znotraj vizualnega izraza v katerem delujejo, ustvarile visoke umetniške dosežke in s tem postale prepoznavne in posebne.

To so: Anka Krašna, Irena Gayatri Horvat in Andreja Eržen. Teh sedem, ne slučajno izbranih umetnic, s svojim življenjem in delom pooseblja resnične arhetipske ženske principe - žensko, ki sprejema in potem nesebično daruje.
Ti principi se skozi kompleksno morfologijo in z interdisciplinarnim pristopom k sliki jasno preberejo z njihovih likovnih del, sprejemajoč ravno njihovo večplastno identiteto, številne stereotipe, vlogo in pomen ženske v družbi.
zpostavljajo tudi lastno identiteto, prehajajoč k "splošnim temam" naših civilizacijskih opotekanj – spolnost, osebna svoboda, vsiljene vloge, obenem so tudi auto-referenčne, dotikajo se lastne intime, občutkov, sebe nam razgaljajo kot izjemna duhovna in umetniška bitja. V neusmiljenem boju za svojo identiteto, vendar z napačnimi prizadevanji, da se izenači z moškim, s katerim je pravzaprav istovetna, v družbi mešanih vrednot, v kateri več ne obstajajo referenčne točke ženskosti in moškosti, je ženska izgubila svojo identiteto in izgubila zavedanje o resnični naravi svojega bitja.

Zahodni kulturološki krog, ki mu pripadamo,  je utemeljen z judejsko-krščansko zgodbo o ženski, ki  jo je poželenje nagnalo v neodpusten greh – vzrok našega padca. Z druge strani pa, nasproti naše matere Eve, ženino darilo, prinašanje življenja jo je ustoličilo za skoraj božansko bitje, v kult oboževanja, utemeljen na kultu plodnosti - dotikajoč se vseh religij, postaja antipod mizoginiji ter kulminira v kultu oboževanja Velike Božanske Matere, Matere Zemlje, pozneje vkoreninjenem tudi v krščanski nomenklaturi, v liku Device Marije.
Na tej polarnosti so ustvarjeni številni stereotipi ženskosti, vzbrsteli so ravno na napačnem patriarhalnem dojemanju arhetipskih vzorcev, oziroma na filtriranju tistih, s katerimi je naša patriarhalna družba najlažje manipulirala. Ustvarjeni so napačni pomeni in idolatrije, napačni vzorci mišljenja in delovanja, ki strukturirajo naše kolektivno nezavedno v napačne vloge in pomene ženske.

Vendarle "likovne zgodbe" teh sedmih izjemnih žensk premagajo matični čas ter postanejo splošne in univerzalne, prvinske in sodobne hkrati ter dokazujejo, da velike teme niso ne "ženske" ne "moške",  temveč zgolj in samo - človeške.