Dvesto korakov do oblakov

200 korakov do oblakov – 200 obrazov na naslovnicah 200 številk cestnega časopisa Kralji ulice, ki izhaja od leta 2005. 200 ljudi, moških in žensk, včasih v družbi s kakšnim ljubljenčkom, ki so le del stotin ljudi, ki  izkušajo ali so izkušali brezdomstvo, so postali člani in članice Društva Kralji ulice, začeli ponujati časopis po ulicah v zameno za prostovoljni prispevek ali pa začeli pisati in risati prispevke, ki jih objavljajo Kralji ulice.

In na tisoče izvodov časopisa, ki gredo vsak mesec na ulicah iz rok članov društva v roke mimoidočih in jih ozaveščajo o problematiki brezdomstva, najpogosteje v Ljubljani, a tudi v nekaterih drugih mestih Slovenije, od koder prihajajo avtorji in avtorice prispevkov v Kraljih ulice. In stotine ljudi, ki so sodelovali v različnih kulturnih, izobraževalnih in športnih dejavnostih Kraljev ulice, kjer so tudi nastajali risbe, besedila, radijske igre in gledališki dogodki, o katerih lahko berete v Kraljih ulice. Ali pa so prejemali podporo pri iskanju, doseganju in ohranjanju svojih nastanitev, svojih prostorov za bivanje. In več deset tisoč ljudi, ki so kdaj imeli v rokah Kralje ulice in na ta način spoznavali problematiko brezdomstva, pa čeprav se osebno še niso spoprijemali s tako izkušnjo. In še mnogi koraki – doslej jih je bilo 200, če tako rečemo doslej izdanim številkam Kraljev ulice –, ki nas peljejo tja gor, proti zaželenemu cilju, da bi vsak človek imel dosegljivo možnost varne in dostojne nastanitve.

To je bil poskus številčne opredelitve razstave, ki je nastala ob jubileju časopisa Kralji ulice, ob 200. izdani številki. Razstava nas sooča z 200 obrazi na naslovnicah, od katerih mnogi pripadajo ljudem, ki so zaradi slabih življenjskih možnosti in razmer prezgodaj umrli. Ponuja nam nekaj vpogleda v predvsem pisno in likovno ustvarjalnost ljudi, ki vsak mesec prispevajo svoje zgodbe in opisujejo svoje izkušnje za časopis, ki je tako verjetno bolj "prvooseben" kot vsi drugi slovenski mediji, gotovo pa bolj kot večina drugih medijev. Spominja nas na to, da je cilj dostopne nastanitve za vse še daleč, morda za marsikoga še v oblakih, kljub temu da se vlaganja v programe nastanitvene podpore brezdomnim že vrsto let povečujejo. In ne nazadnje naj razstava pomeni tudi priznanje za ljudi, ki na cesti kdaj poklepetajo z brezdomnimi, vzamejo od njih časopis ter jih tako sprejmejo in potrdijo kot soljudi.