AKT

Maja Šivec se na tandemski razstavi Akti-dva pogleda, v družbi Sandre Požun, predstavlja s popolnoma drugačnimi motivi, kot smo jih vajeni, saj se prvič poglablja v problematiko razmerja med dvema (ženskima) osebama, poudarjajoč medsebojno odtujenost, tako v postelji kot izven nje, pri čemer je intimnejši partner od človeka omniprezentni, razčlovečeni mobilni telefon, ki spremlja mlajšo protagonistko prav povsod, celo na stranišče.

Postelja očitno simbolizira partnerstvo, a hkrati tudi osamljenost, celo željo po izolaciji, pupe na nočni omarici pa pomenijo izgubljeno otroštvo. Igračke je zamenjal telefon, otroške oblekice pa tetovaža. Zanimiva je tudi simbolika treh tetoviranih rok, kjer opazovalec ne ve, katera roka pravzaprav pripada nevidni osebi, fotografinja pa se tukaj vrača k  svojim nekdanjim "poslikanim epitelijem".  Maja Šivec se v novejši ustvarjalni fazi rada seli iz svojega ateljeja v izbrane interierje ali eksterierje, kjer ohranja svoj izrazito likovni pristop k prevladujoči ČB fotografiji.     

    Tokratne fotografije Sandre Požun motivsko sicer sodijo k ženskim aktom, vendar jih lahko tematsko opredelimo kot socialno problematiko mučeništva žensk, saj so osebe upodobljene kot psihično trpeča, fizično pohabljena, celo razčlovečena bitja, sredi zapuščenih, klavstrofobičnih interierjev in nič manj brezupnih, agorafobičnih eksterierjev. Fotografije Sandre Požun so sicer barvne, vendar učinkujejo nepestro in ugaslo, pri čemer stopnjujejo učinek brezizhodnosti, v katere so ujete plastično poudarjene ženske figure. Tisto, kar morda najbolj preseneča je popolna odsotnost mučiteljev, tako po eni strani sploh ne vemo, kaj so te ženske zagrešile oziroma zakaj so kaznovane, po drugi strani pa je še manj jasno, zakaj se ne rešijo iz danih situacij, saj jih nihče ne zadržuje. Očitno se tako zelo identificirajo s svojim "zločinom in kaznijo", ker so jim popolnoma izprali možgane in sedaj trpijo, ker pač morajo. Nekatere osebe so razčlovečeno spačene, druge so samo še trupla, tretje so skrivenčene v nemogočih pozah (napr. križana), vse pa so vkomponirane bodisi med grozljivo brezdušne stene bodisi v neskončne krajine, brez znamenja življenja, z neopredeljenim časom, kot bi bile obsojene za večno, sicut erat in principio et nunc et semper et in saecula saeculorum.     
    Razstava Akt-dva pogleda nas tako sooča po eni strani s problematiko odtujenosti v medčloveških odnosih, s poudarkom na ženskah, po drugi strani pa z večnim trpljenjem žensk, v obeh primerih zaradi spolne neenakopravnosti, o čemer priča tudi prisotnost moških v odsotnosti.    

Mario Berdič Codella